Konec pravne bitke v zraku: Pritožbeno sodišče potrdilo zmago Paramounta glede filma “Top Gun: Maverick”

V svetu Hollywooda so nadaljevanja kultnih uspešnic pogosto tarča pravnih sporov, a le redki dosežejo takšno težo kot primer filma “Top Gun: Maverick”. Po poročanju agencije Reuters je ameriško zvezno pritožbeno sodišče dokončno zavrnilo tožbo dedičev avtorja, čigar članek je služil kot navdih za originalni film iz leta 1986. S tem se je končal večletni spor, ki je v pravni stroki sprožil pomembne razprave o tem, kje se konča navdih in kje začne kršitev avtorskih pravic.

Ozadje spora: Članek iz leta 1983 proti filmskemu spektaklu

Tožbo sta vložila Shosh in Yuval Yonay, vdova in sin Ehuja Yonaya, avtorja članka z naslovom “Top Guns”, ki je bil leta 1983 objavljen v reviji California. Paramount Pictures je takrat kupil filmske pravice za ta članek, kar je vodilo do nastanka originalnega filma s Tomom Cruisom.

Zaplet se je začel leta 2018, ko sta dediča izkoristila določbo ameriškega zakona o avtorskih pravicah (t.i. termination rights), ki avtorjem ali njihovim dedičem omogoča, da po 35 letih prekličejo prenos pravic in ponovno pridobijo nadzor nad svojim delom. Trdila sta, da Paramount po letu 2020 ni več imel pravic do uporabe gradiva iz članka, zato bi moralo biti nadaljevanje Maverick obravnavano kot nepooblaščeno delo.

Odločitev sodišča: Dejstva niso predmet avtorske zaščite

Pritožbeno sodišče je v svoji sodbi jasno poudarilo razliko med dejstvi in ustvarjalnim izražanjem. Ključni razlogi za zavrnitev tožbe so bili:

1. Podobnosti v dejstvih, ne v fikciji: Sodišče je ugotovilo, da so elementi, ki sta jih tožnika izpostavila kot podobne (npr. letalska šola, piloti, nevarni manevri), dejstva, ki so del resničnega sveta vojaškega letalstva. Avtorsko pravo ne ščiti dejstev ali idej, temveč le specifičen način, kako so te ideje izražene.
2. Bistvena razlika v vsebini: Medtem ko je bil prvotni članek dokumentarni prispevek o resničnih ljudeh in usposabljanju, je Top Gun: Maverick fiktivna zgodba z drugačnimi liki, zapletom in dialogi. Sodišče je presodilo, da filma ni mogoče šteti za “bistveno podobnega” (substantially similar) članku.
3. Časovna komponenta: Paramount je trdil (in sodišče se je strinjalo), da je bil film v veliki meri končan že pred učinkovanjem preklica pravic, kar bi mu v določenih okoliščinah vseeno omogočilo dokončanje projekta.

Zakaj je ta sodba pomembna?

Ta primer je izjemno pomemben za vse kreativne industrije, saj osvetljuje dva ključna pravna koncepta:

1. Pravica do odpovedi (Termination Rights)

V ZDA je to močno orodje za avtorje, ki želijo ponovno pridobiti pravice do svojih uspešnic (npr. Marvelovi avtorji, glasbeniki). Vendar pa ta primer kaže, da ponovna pridobitev pravic do izvirnega vira (članka) ne pomeni avtomatično nadzora nad vsem, kar je studio zgradil na podlagi tega vira v preteklosti.

2. Doktrina “Scènes à faire”

Sodišče je uporabilo doktrino scènes à faire, ki pravi, da določenih elementov, ki so nujni ali običajni za določen žanr (npr. piloti, ki pijejo v baru po letenju, ali tekmovalnost med kadeti v vojaškem filmu), ni mogoče zaščititi kot avtorsko delo. To so “obvezni prizori”, ki pripadajo vsem ustvarjalcem v tem žanru.

Zmaga Paramounta je olajšanje za velike studie, ki se zanašajo na desetletja stare licence. Če bi dediča zmagala, bi to lahko pomenilo pravno negotovost za številna nadaljevanja in “remake” filme, ki temeljijo na starih člankih ali knjigah.

Na innolegal.si ta primer izpostavljamo kot opomin: ko ustvarjate vsebino na podlagi resničnih dogodkov, je meja med dejstvi, ki jih lahko uporabi vsak, in avtorsko zaščiteno zgodbo pogosto tanka. Uspeh v takšnih sporih je odvisen od tega, koliko “dodane vrednosti” in izvirnosti prinesete k temi.