Sodišče EU in vertikalni neposredni učinek: Prelomna odločitev na področju avtorskega prava?

Sodišče Evropske unije (CJEU) je 8.decembra 2024, izdalo pomembno sodbo v zadevi C-230/23, Reprobel, ki obravnava vertikalni neposredni učinek InfoSoc Direktive in obveznost nacionalnih sodišč, da ne uporabijo nepravilnih nacionalnih prenosov. Ta sodba lahko preoblikuje način, kako države članice EU, vključno s Slovenijo, izvajajo avtorsko pravo in druge direktive EU.

Kaj je vertikalni neposredni učinek?

Koncept neposrednega učinka v pravu EU omogoča posameznikom, da se pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na določene določbe prava EU. Medtem ko direktive nimajo horizontalnega neposrednega učinka (tj. jih ni mogoče uveljavljati med zasebnimi strankami), lahko imajo vertikalni neposredni učinek, če nalagajo jasne, natančne in brezpogojne obveznosti državam članicam. V takih primerih se lahko posamezniki neposredno sklicujejo na pravo EU pred nacionalnimi in evropskimi sodišči proti državi, kadar nacionalna zakonodaja ne ustreza pravnim določilom EU.[1]

Primer Reprobel: Prelomni trenutek?

Primer izvira iz pravnega spora v Belgiji in sicer med kolektivno organizacijo Reprobel in podjetjem Copaco (distributerjem idelkov IT za podjetja in  potrošnike) glede reprografije[2] in nadomestil za zasebno kopiranje[3]. Evropsko sodišče (CJEU) je odločilo, da 5. člen(2)(a)-(b) InfoSoc Direktive ima vertikalni neposredni učinek, kar pomeni, da lahko posamezniki izpodbijajo nacionalne avtorskopravne zakone, če niso v skladu z zahtevami EU. Pomembno je, da sodba določa, da morajo nacionalna sodišča takoj zavreči primere, ki kažejo na nepravilen ali celo popolni prenosov oz. implementacijo direktiv EU, ne da bi čakali na zakonodajne spremembe.

Kdaj je potreben prenos v nacionalno pravo?

Prenos direktiv EU v nacionalno pravo je potreben, kadar direktiva določa splošna pravila, ki zahtevajo nacionalno implementacijo, in kadar vsebuje določene pogoje, ki jih morajo države članice podrobneje opredeliti. Države članice imajo običajno določen rok za prenos, in če tega ne storijo pravilno ali v celoti, lahko posamezniki in podjetja zahtevajo spoštovanje direktive prek nacionalnih sodišč.

Vloga nacionalnih sodišč

Nacionalna sodišča igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju skladnosti nacionalnega prava z EU pravom. Če ugotovijo, da je nacionalna zakonodaja v neskladju z direktivo, ki ima vertikalni neposredni učinek, takšne zakonodaje ne smejo uporabiti, temveč so dolžna neposredno uporabiti določbe EU prava. To omogoča takojšnje varstvo pravic posameznikov tudi v primerih, ko država članica ni izvedla ustreznega prenosa direktive.

Kdaj imajo sodišča več svobode?

Nacionalna sodišča imajo več svobode v primerih, kjer direktive dajejo državam članicam široko diskrecijsko pravico pri določitvi načina prenosa in implementacije. V takih primerih lahko sodišča interpretirajo nacionalne določbe skladno z določili direktive, vendar znotraj svojega nacionalnega zakonskega okvirja.

Posledice za Slovenijo in EU

1. Okrepljen sodni nadzor: Slovenska sodišča ne smejo izvajati zakonov, ki nepravilno prenašajo direktive EU, kot je InfoSoc Direktiva in ni jim potrebno čakati na zakonodajne spremembe. To zagotavlja takojšnje usklajevanje z zakonodajo EU in krepi vlogo sodstva pri uveljavljanju direktiv EU.
2. Večja pravna gotovost: Sodba posameznikom in subjektom v Sloveniji omogoča jasnejšo pravno pot za izpodbijanje nacionalnih določb, ki niso v skladu z direktivami EU. To spodbuja enotno uporabo avtorskega prava po celotni EU, zmanjšuje neskladja in ustvarja bolj predvidljivo pravno okolje.
3. Spodbuda za zakonodajne spremembe: Državni zbor Republike Slovenije bo morda pod večjim pritiskom, da proaktivno uskladi nacionalne zakone z direktivami EU, da bi preprečil sodno neizvršljivost. To bi lahko privedlo do hitrejših in natančnejših prenosov direktiv.

InfoSoc in DSM Direktiva: Kaj se je spremenilo?

Čeprav je InfoSoc Direktiva ostala v veljavi, jo je DSM Direktiva (2019/790) dopolnila in prinesla pomembne spremembe na področju avtorskega prava, zlasti v digitalnem okolju. Nekateri ključni vidiki DSM Direktive vključujejo:

1. Člen 15 – Pravice izdajateljev tiska: DSM Direktiva uvaja novo pravico izdajateljev tiska, ki jim omogoča, da zahtevajo nadomestila za uporabo njihovih vsebin na platformah, kot je Google News. Slovenija je to določbo prenesla, a obstajajo vprašanja o učinkovitosti njenega izvajanja.
2. Člen 17 – Odgovornost platform za vsebine: DSM Direktiva določa, da morajo spletne platforme (npr. YouTube) pridobiti licence za uporabo avtorskih del ali pa učinkovito preprečiti nalaganje nezakonitih vsebin. Implementacija tega določila v Sloveniji je bila problematična, saj nekateri menijo, da omejuje svobodo izražanja.
3. Členi 3 in 4 – Besedilno in podatkovno rudarjenje: DSM Direktiva dovoljuje avtomatizirano analizo podatkov in besedil (TDM), kar ima velik vpliv na raziskave in umetno inteligenco. V Sloveniji so bila določila prenesena, vendar raziskovalci opozarjajo na določene omejitve pri njihovi uporabi.

Možna neskladja pri izvajanju InfoSoc in DSM Direktive v Sloveniji

Čeprav si je Slovenija prizadevala uskladiti svojo nacionalno zakonodajo z InfoSoc in DSM Direktivo, nekatere določbe še vedno niso popolnoma usklajene z EU zakonodajo:

1. Uporaba za računalniške programe: Slovenija je razširila uporabo InfoSoc Direktive na računalniške programe, zlasti glede pravice do dajanja na voljo javnosti. Ta pristop se lahko razlikuje od prvotnega namena direktive, ki računalniške programe obravnava v ločenem pravnem okviru.
2. Izobraževalne izjeme: Nedavne spremembe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v Sloveniji poskušajo uravnotežiti avtorskopravno zaščito z izobraževalno uporabo. Vendar pa lahko uvedba pavšalnega nadomestila za uporabo gradiv v digitalnih učnih okoljih, ki začne veljati septembra 2024, sproži vprašanja o njeni skladnosti z izjemami in omejitvami, dovoljenimi v InfoSoc Direktivi.
3. Nepravilno obračunavanje nadomestil za reprografijo: V preteklosti so bile v Sloveniji težave pri izvajanju pravil o nadomestilih za reprografijo, saj so bile nekatere dajatve nepravilno porazdeljene med avtorje in uporabnike. Sodba Reprobel jasno določa, da mora biti višina nadomestil v skladu z dejansko škodo, ki jo utrpijo imetniki pravic. To bi lahko sprožilo ponovno preučitev slovenskega sistema nadomestil.

V luči sodbe Reprobel so slovenska sodišča pooblaščena, da ne uporabijo nacionalnih določb, ki so v nasprotju z InfoSoc in DSM Direktivo. To zagotavlja, da se lahko posamezniki in subjekti neposredno sklicujejo na pravo EU za zaščito svojih pravic, kar spodbuja večjo harmonizacijo in pravno gotovost v Sloveniji in celotni EU.

Čeprav se sodba Reprobel na prvi pogled zdi pomemben korak k zagotavljanju skladnosti nacionalnega prava z EU zakonodajo, prinaša tudi nekatere izzive in potencialne negativne posledice.  Nacionalna sodišča so zdaj postavljena v položaj, kjer morajo sama presojati, ali določba nacionalnega prava ustreza EU direktivam. To lahko vodi do različnega izvajanja sodne prakse v različnih državah članicah, kar povzroča pravno negotovost. Čeprav je skladnost z EU pravom nujna, lahko nenehna obveznost nacionalnih sodišč, da neposredno uporabljajo EU direktive in ne upoštevajo nacionalnih predpisov, oslabi vlogo zakonodajnih organov držav članic in povzroči pomanjkanje demokratične legitimnosti pri oblikovanju pravil. Kot kaže praksa, številne države članice niso učinkovito prenesle določb DSM Direktive v nacionalno pravo. To pomeni, da bi lahko nacionalna sodišča v različnih državah uporabljala direktivo na različen način, kar bi lahko škodovalo enotni harmonizaciji avtorskega prava v EU.

·  Nacionalni zakonodajalci imajo pri prenosu direktiv običajno nekaj diskrecije, da določbe prilagodijo nacionalnim posebnostim.

·  Če sodišča neposredno uporabljajo EU direktivo, lahko to omeji možnost prilagajanja, kar lahko v določenih primerih pripelje do nesorazmernih učinkov (npr. nepričakovanih finančnih bremen za določene subjekte).

• Pravne osebe in posamezniki pričakujejo, da bodo njihovi pravni odnosi urejeni preko zakonodaje države, v kateri delujejo.
• Če se nacionalni zakon ne uporabi in se neposredno uporabi EU direktiva, to lahko prekrši legitimna pričakovanja subjektov, ki so se zanašali na veljavna nacionalna pravila.

Vendar v primeru Reprobel in vertikalnega neposrednega učinka ni nujno, da ta konflikt nastopi v vseh primerih.

• Če je direktiva jasna in brezpogojna, potem je njena neposredna uporaba predvidljiva in ne krši pravne varnosti.
• Problem bi lahko nastal pri direktivah, ki puščajo državam več diskrecije, saj bi to pomenilo, da ni jasno, katera pravila veljajo.

Zaključek

Sodba Reprobel predstavlja pomemben korak k zagotavljanju nadvlade prava EU na področju avtorskega prava. Za Slovenijo in druge države članice to pomeni večjo odgovornost pri pravilnem izvajanju direktiv EU. V prihodnje bodo nacionalna sodišča igrala ključno vlogo pri zaščiti pravic posameznikov z neuporabo nacionalnih zakonov, ki so v nasprotju z direktivami EU. Ta odločitev postavlja močan precedens za nadaljnjo pravno harmonizacijo v evropskem avtorskem pravu. Vendar, obstaja možnost, da bi se učinki razširili daleč prek reprografije in zasebnega kopiranja, kar pa bi lahko vodilo do več škode kot koristi.

[1] Neposredni učinek prava Evropske unije | EUR-Lex

[2] Reprografija je postopek razmnoževanja tiskanega ali pisnega gradiva s tehnikami, kot so fotokopiranje, skeniranje, mikrofilmiranje ali digitalno kopiranje. V kontekstu avtorskega prava se reprografija pogosto nanaša na pripravo in distribucijo kopij zaščitenih del, pri čemer se postavljajo vprašanja glede avtorskih pravic in nadomestil za imetnike pravic.

V skladu z InfoSoc Direktivo (2001/29/ES) lahko države članice dovolijo izjemo za reprografijo, če je zagotovljeno pravično nadomestilo za imetnike avtorskih pravic. To pomeni, da morajo imetniki pravic prejeti ustrezno nadomestilo, kadar se njihova dela razmnožujejo s fotokopiranjem ali podobnimi postopki.

V Sloveniji je reprografija urejena v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki določa pravila glede nadomestil za fotokopiranje zaščitenih del.

[3] na ravni EU je sodba CJEU iz leta 2015 v primeru Reprobel spodbudila tudi uvedbo 16.člena direktive DSM.