KOZMIČNE UGANKE intelektualna lastnina na mejah Vesolja

Vesolje, ki je stoletja burilo človeško domišljijo s svojimi neodkritimi ozemlji, je danes bolj dosegljivo kot kadarkoli prej. Podjetja kot so SpaceX, Blue Origin in Virgin Galactic razvijajo vesoljska plovila, izstreljujejo satelite in načrtujejo vesoljski turizem, s čimer premikajo meje možnosti, ki jih ponuja vesolje. Komercialna in raziskovalna dejavnost v vesolju pa neustavljivo premika meje znotraj prava intelektualne lastnine (IL).  Trenutno pravice intelektualne lastnine podeljujejo posamezne države in se ne podeljujejo specifično za vesolje. Na kakšen način se lahko pravice intelektualne lastnine raztezajo zunaj našega planeta? S kakšnimi izzivi se sooča pravo na področju intelektualne lastnine in vesolja, ter kakšne rešitve lahko potencialno pričakujemo v prihodnosti?

V neskončni prostranosti vesolja koncept lastništva pridobi povsem nove razsežnosti. Vesolje presega zakone planeta Zemlje in postavlja pod vprašanje kdo je lastnik ali imetnik pravic IL v vesolju in kaj vse obsegajo kršitve intelektualne lastnine različnih imetnikov. Problematiko, ki je povezana s pravom intelektualne lastnine v vesolju je mogoče pogledati iz perspektive treh vrst lastniških pravic, ki jih je izpostavil filozof John Cohen in sicer; pravica do nadzora, pravica do uporabe in pravica do koristi.

1. Pravica do nadzora se nanaša se na tradicionalno lastništvo, ki preprečuje uporabo lastnine s strani tretjih oseb, brez soglasja lastnika. V primeru Vesolja bi to pomenilo, da bi lastniki lahko popolnoma preprečili uporabo vesoljnih virov, preprečili raziskovalne in komercialne dejavnosti. Pogodba o zunanjem Vesolju iz leta 1967 (angl. ”The Outer Space Treaty”) izpostavlja, da je potrebno ”raziskovanje in uporabo vesolja nadaljevati v korist vseh narodov”. Člen II, katere podpisnice so vse večje države sveta (ZDA, Kitajska, EU,…) določa, da ”vesolje, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi ne sme postati predmet državnega prisvajanja”. Pogodba o zunanjem Vesolju torej izključuje pravico do nadzora. Države in podjetja si ne morejo prilastiti delov vesolja, dejavnosti v njem ali izključevati druge. Pogodba sicer omogoča državam, da delujejo v vesolju in črpajo njegove vire, vendar brez lastniške pravice.
2. Pravica do uporabe: zajema dostopnost in uporabo brez dejanskega lastništva. Pravico do uporabe redno izkoriščamo, kadar se npr. sprehajamo po parku, ali uživamo na obrežju reke, ki ni v naši lasti. Pravica do uporabe je poudarjena v vseh Mednarodnih sporazumih povezanih z delovanjem v vesolju in določa, da je vesolje, njegova dostopnost in uporaba dovoljena vsem.
3. Pravica do koristi se v kontekstu lastniške pravice nanaša na uživanje koristi posameznikovega dela ali premoženja. V vesolju bi ta pravica določala, da se lastniki lahko finančno okoriščajo z dejavnostjo v vesolju ali izkoriščanju vesoljskih virov. Pogodba o Luni (angl.”Moon Agreement”), ki je bila sprejeta leta 1979 poudarja enakomerno delitev koristi, tudi za države v razvoju in hkrati poudarja posebna priznanja in nagrade za države in posameznike, ki investirajo v vesolje in pridobivajo vesoljske vire. Nekatere vodilne vesoljske države, vključno z Združenimi državami, Rusijo in Kitajsko, niso podpisale Pogodbe o Luni. Namesto tega so sprejele svoje zakone, kot je Zakon o konkurenčnosti iz leta 2015 o komercialnem izstreljevanju vesoljskih plovil v Združenih državah, ki daje zasebnim korporacijam pravico do virov, pridobljenih v vesolju, vendar ne dodeljuje lastništva nad vesoljnimi telesi. Trend tovrstnih zakonov (tudi na Japonskem in Združenih arabskih emiratih) odpira možnost za t.i.”prednost prvega akterja”, ki deluje na principu ”prvi pride, prvi melje”, s čimer bi prvi akter lahko postal lastnik vse dejavnosti, ki jo opravlja v vesolju ali postal lastnik nad viri, ki jih izkorišča. 

Neskladnosti med pravicami do nadzora, uporabe in koristi, skupaj z različnimi nacionalnimi zakoni in mednarodnimi sporazumi, ustvarja kompleksno vprašanje na področju intelektualne lastnine. Velik izziv predstavlja iskanje ravnovesja med koristi, ki jih ima vesolje za celotno človeštvo in nagrajevanje piionirev, ki sprejmejo določena tveganja, kadar se odločijo za delovanje v vesolju, investirajo, raziskujejo in pridobivajo raznolike koristi. Raziskovanje vesolja je žarišče inovacij, pri čemer podjetja in organizacije razvijajo vznemirljive inovacije, medsebojne pa tudi intenzivno tekmujejo. Patentna zaščita je najboljša izbira za zaščito tovrstnih inovacij. Vendar, 5. člen Pariške konvencije o varstvu industrijske lastnine omejuje pravice patentov v javnem interesu, s čimer želi omogočiti svobodo transporta (doktrina začasne prisotnosti) in deliti inovacije s splošno javnostjo. Pereče vprašanje na tem področju se nanaša na primer na to ali je mogoče patentirane izdelke prevažati na ali iz vesoljske postaje preko izstrelitvenega mesta v tuji državi brez kršitve intelektualnih pravic, saj so po mednarodnem vesoljnem pravu države, ki registrirajo vesoljski objekt tiste, ki imajo pristojnost in nadzor nad temi objekti. Za imetnike pravic v zasebnem sektorju pa ni jasnih zakonski regulativ, ki bi določale kaj vse se smatra za kršitev in zlorabo patentne pravice imetnika. 

Kljub zastarelim zakonom, omejitvam in dilem podjetja v vesolju množično registrirajo in uporabljajo svoje pravice intelektualne lastnine. Za podjetja, ki izvajajo komercialno dejavnosti v vesolju je značilen celostni pristop, ki združuje različne pravne strategije,  proaktivno kulturo inovacij, sklepanje sporazumov o sodelovanju in globalna zaščita intelektualne lastnine, s čimer poskušajo uspeti v dinamičnem in konkurenčnem okolju vesolja. SpaceX, ustanovljen pod vodstvom Elona Muska, je znan po svojih ambicioznih ciljih na področju raziskovanja vesolja. Podjetje aktivno vlaga v registracijo patentov, podjetje se od ostalih podjetji razlikuje predvsem v patentni zasčiti obnovljive tehnologije raket (rakete Falcon in Starship). Podjejte Boeing je eno izmed vodilnih podjetji na področju vesoljske industrije, za katerega je značilna implementacija izjemno strogih sporazumov o zaupnosti, ki jih sklepajo s svojimi zaposlenimi in pogodbeniki. Podjetja se pogosto odločajo za licenciranje svoje tehnologije in sklepanjem sporazumov o sodelovanju. NASA npr. pogosto sodeluje z zasebnimi podjetji kot je SpaceX. Podjetja prav tako vzdržujejo raznolik porfolij intelektualne lastnine in svoje inovacije zaščitijo v različnih državah in na različne načine. Na primer. podjetje Lockheed Martin vzdržuje raznolik portfelj intelektualne lastnine, ki obsega patente, povezane s sateliti, tehnologijo satelitov in obrambnimi sistemi. Redno pregledujejo in posodabljajo svoj portfelj v skladu s svojimi strateškimi cilji.

Vendar, kako lahko mednarodni in nacionalni zakoni spodbudijo vznemirljiv razvoj inovacij v vesolju, ki predstavljajo številne koristi na različnih področjih življenja in razvoja na Zemlji in kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Ključen naj bi bil ravno razvoj mednarodnega okvira, ki bi se posebej ukvarjal s pravicami intelektualne lastnine v vesolju. Obstoječi mednarodni vesoljski sporazumi, so zastareli in neustrezni za reševanje sodobnih vprašanj IL. Ti sporazumi ne vsebujejo celovitih določb o pravicah intelektualne lastnine, postopkih za licenciranje in mehanizmih za reševanje sporov, povezanih s pravicami intelektualne lastnine v vesoljskih dejavnostih.

Kot ena izmed možnosti, ki naslavlja izzive IL v vesolju je ustanovitev mednarodne vesoljske agencije, ki bi bila odgovorna za registracijo in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v vesolju, podobno kot postopek podeljevanja patentov, ki ga izvajajo nacionalne pisarne na Zemlji. Druga možnost je, da bi se države strinjale medsebojno priznavati pravice intelektualne lastnine v vesolju prek dvostranskih ali večstranskih sporazumov.

V nasprotju s tradicionalnimi modeli intelektualne lastnine se nekateri strokovnjaki zavzemajo za odprtokodne in sodelovalne pristope v vesoljskih prizadevanjih. To bi lahko privedlo do dostopnejših tehnologij in hitrejšega napredka pri raziskovanju vesolja, vendar se postavlja vprašanje, kako je mogoče zaščititi komercialne interese. Hibridni model bi lahko ponudi srednjo pot, kjer so določeni vidiki vesoljske tehnologije določeni kot odprtokodni, kar spodbuja inovacije in sodelovanje. Hkrati pa se ohranja zaščita zasebne intelektualne lastnine, kar ohranja ustrezno in pošteno ravnotežje.

Podobno kot pri patentih, bi razvoj mednarodnih sporazumov ali ustanovitev specializirane pisarne za blagovne znamke v vesolju, lahko zagotovila potrebno urejenost blagovnih znamk v vesolju. Te entitete bi nadzirale registracijo in uveljavljanje blagovnih znamk, povezanih s vesoljskimi dejavnostmi, s čimer bi zagotovile zaščito blagovne prepoznavnosti.

Inovativni, tehnični in finančni prispevek zasebnega sektorja je vse pomembnejši pri prihodnjem razvoju vesoljskih dejavnosti. Varstvo intelektualne lastnine igralo pomembno vlogo pri zaščiti in razvoju uspešnih inovacij, ki prinašajo velik potencial, ki presega meje vesolja in lahko pomembno vpliva na vse vidike življenja na Zemlji. Vprašanja in izzivi na področju intelektualne lastnine v vesolju zahtevajo nove, premišljene in specializirane pravne okvire, ki bodo prinesla uravnoteženost med zaščito in dostopnostjo. Za premostitev te vrzeli so nujno potrebne celovite revizije obstoječih pogodb in zakonov o vesolju ali oblikovanje povsem novih zakonov, ki bodo posebej osredotočene na vesoljsko intelektualno lastnino. Te pogodbe bi morale opredeliti priznavanje pravic intelektualne lastnine, poenostavljene postopke izdajanja dovoljenj in zanesljive mehanizme za reševanje sporov v zvezi z intelektualno lastnino, ki izhajajo iz dejavnosti v vesolju.