Težavna pot do opredelitve poslovne skrivnosti

Kako se je vse začelo

Leta 1992 sta v Kanadi Robert Clausi in njegov svak Scott Moore ustanovila PlayWood Toys, Inc., ki je izdelovalo lesene igrače. Clausi je bil oblikovalec igrač, Moore pa edini uradnik podjetja. Nihče od njiju ni imel izkušenj v industriji igrač.

S PlayWoodom je sodeloval Mario Borsato, ki je v svoji mizarski delavnici izdeloval prototipe na podlagi Clausijevih načrtov. Po uspešni predstavitvi na sejmu igrač v Torontu, sta Clausi in Moore februarja 1993 sodelovala na sejmu v New Yorku, kjer so PlayWoodov razstavni prostor obiskali trije predstavniki podjetja Learning Curve (distributer izdelkov »Thomas the Tank Engine«): oblikovalec Roy Wilson, podpredsednik Harry Abraham in predsednik John Lee.

Le nekaj dni kasneje, 18. februarja 1993, sta Abraham in Wilson obiskala PlayWood v Torontu. Ogledala sta si Borsatovo delavnico, nato pa so se sestali v sejni sobi. Vsi so se takoj strinjali, da bo srečanje zaupne narave – pisnega dogovora pa niso podpisali.

Ključna tema srečanja je bila zasnova železniških tirov. Learning Curve je imel dobre prodajne rezultate za vlakce, a njihova proga se ni prodajala – trg je obvladoval Brio. Clausi je predlagal rešitev: posebne utore različnih globin na tračnicah, ki ob prehodu vlaka ustvarijo realističen zvok – ta sistem je poimenoval Clickety-Clack Track.

Od sodelovanja do šoka

Kljub več sestankom, je Learning Curve zavrnil PlayWoodovo ponudbo za proizvodnjo. Kasneje je Moore decembra 1994 odkril, da je Learning Curve sam začel prodajati tračnice z zvokom – pod imenom »Clickety-Clack Track«. Oblika, ime in ideja so bili enaki tistim, predstavljenim februarja 1993. Oktobra 1995 so pri Learning Curve patentirali izum – kot izumitelja pa navedli Royja Wilsona.

Learning Curve je svoj nov izdelek oglaševal kot »prvo pomembno inovacijo v zasnovi lesenih prog za vlake« in kot nekaj, kar otrokom pričara občutek resničnosti brez elektronike.

PlayWood je poslal zahtevo za prenehanje kršitve, Learning Curve pa je odgovoril z zahtevo za sodno ugotovitev, da so oni lastniki zasnove. PlayWood je vložil nasprotno tožbo zaradi neupravičene uporabe poslovne skrivnosti.

Sodna obravnava in razsodba

Primer je šel pred poroto, kjer je Learning Curve trdil:

• da ideja ni bila skrivnost,
• da je bila lahko dostopna,
• da PlayWood ni ustrezno zaščitil koncepta,
• da koncept ni imel tržne vrednosti,
• da niso vložili časa ali sredstev v razvoj.

Porota je razsodila v korist PlayWooda. A sodišče prve stopnje ni potrdilo razsodbe in je razsodilo v prid Learning Curve – po njihovem mnenju PlayWood ni dokazal obstoja pravno zaščitene skrivnosti.

PlayWood se je pritožil in 7. prizivno sodišče je primer obravnavalo podrobneje.

Šeststopenjski test za presojo poslovne skrivnosti

Sodišče je uporabilo test iz točke 757 Restatement (First) of Torts:

1. Stopnja javnega poznavanja informacije: Obstajali so dokazi, da ideja ni bila javno znana.
2. Poznavanje znotraj podjetja: Koncept je poznalo le nekaj ključnih posameznikov v PlayWoodu.
3. Ukrepi za varovanje skrivnosti: Obstajala je ustna zaveza o zaupnosti.
4. Tržna vrednost informacije: Learning Curve je po uvedbi izdelka dosegel velik tržni uspeh.
5. Vloženi čas in sredstva: Vložek je bil minimalen, a inovacija je bila ključna.
6. Lahkost pridobitve po zakoniti poti: Čeprav je idejo mogoče kopirati, ko je znana, to ne izključuje statusa poslovne skrivnosti pred tem.

Končna odločitev

Na podlagi analize vseh šestih faktorjev je prizivno sodišče razveljavilo odločitev nižjega sodišča, potrdilo razsodbo porote in primer vrnilo v nadaljnji postopek zaradi določitve kazenske odškodnine in stroškov pravdanja, saj je bilo ravnanje Learning Curve ocenjeno kot zlonamerno in namerno kršitev PlayWoodovih pravic.

Primer Clickety-Clack Track ostaja ena najbolj prepričljivih in poučnih sodnih odločb s področja poslovnih skrivnosti – opomin, kako pomembna je zaščita inovacij, ne glede na velikost podjetja.